"Morala sem vas videti," je rekla vznemirjena ženska. "Mojega 18-letnega vnuka so ustrelili.« Pri mojih vratih je stala drobna gospa, ki sem jo pred časom smeje počastila z nazivom "jajčna gospa." Pred mesecem dni me je poklicala in vprašala: "A ste vi zdravilka, ki jo priporoča Kryon?" Ko sem odgovorila: "Ja, jaz sem oseba, navedena v njihovi publikaciji," je rekla, da bi me rada srečala. Domenili sva se za zmenek. Ko je prišla, je s seboj prinesla ducat rjavih jajc njenih dragocenih kokoši. Po njenih besedah in dejanjih mi je bilo jasno, da s temi besedami in dejanji časti in spoštuje mene, ko mi daje enega svojih zakladov. Šele kasneje sem odkrila, kako globoko je častila življenje.

Danes se je na vratih pojavila nenajavljena. Pospremila sem jo v sobo. Ko je vstopila, je hitro razložila. "David, moj vnuk je odprl vrata nasilnežem, ki so ga nameravali oropati. Ustrelili so ga naravnost v glavo in pustili kot mrtvega. Uspel je poklicati 911, preden se je zgrudil. Zdaj je na urgenci v San Franciscu in pred operacijo. Takoj rabimo vašo pomoč. Potrebujemo precej drugačno pomoč, kot jo lahko zagotovijo zdravniki."

V trenutku me je oprala poplava energije, ki ji ljubeče pravim Duh. Dobesedno me je spodnesla in spravila na kolena. Morala sem sesti, šla sem v meditacijo. Vdihnila sem se v svoj sveti prostor, ki mu nekateri morda rečejo njihov meditativni prostor. Odkrila sem, da lahko čutim dejansko energijo v operacijski sobi, kjer je ravno potekala Davidova operacija. Nisem čutila samo napetosti v prostoru, čutila sem lahko tudi težo odgovornosti kirurgov in sester. Čeprav sva njegova stara mama in jaz bili v San Diegu in David v San Franciscu, sem se zlahka povezala z njim. Pomagali sta ljubezen stare mame in moja voljnost, da se povežem.

Občutek teže mi je povedal, da operacija ne poteka dobro. Teža je nastala zato, ker nihče od prisotnih v operacijski sobi ni verjel ali vedel, da David lahko preživi. On se še ni odločil umreti. Bistveno je bilo, da se spomni svoje moči, ki je, da lahko izbere vsak korak na svoji poti. Na ta način sem mu lahko najbolj pomagala.

Nenadoma je Duh skozi mene poplavil operacijsko sobo, kjer je David ležal nezavesten. Čutila sem lahko, kako je energija v sobi narastla in vzvalovila v upanju in življenju. Bilo je, kot da bi se cela soba razsvetlila in povzdignila. Zgledalo je, da so zdravniki globje zadihali in sestre so se premaknile v pričakovanju. Kirurgi so uspešno odstranili kroglo iz Davidove glave. Potem so ga spravili v komi podoben spanec, da bi kar najbolj zmanjšali otekanje v njegovi lobanji.

Ko sem videla, da je David v komi, sem vedela, da se bo izgubil v temi. Rabil je videti  svetlobo realnosti tega sveta, da bo našel svojo pot nazaj. Vedela sem, da je zdaj čas, da dam stari mami njeno nalogo. To mi je bilo težko, saj moja navodila še meni niso zgledala logična. Toda v polnem vedenju, kako Duh razume prav vse, sem mu še enkrat zaupala. Rekla sem stari mami, naj gre domov in prižge tri sveče; te naj bi stalno gorele naslednja dva dneva, ves čas. Prav tako je morala reči svojemu sinu, Davidovemu očetu, da se ne sme prepustiti svoji žalosti in strahu. Namesto tega je moral biti srečen, se celo hecati, vse okrog sebe spravljati v smeh. Okrog Davida je moralo biti tako obilje srečne energije, da bo mladi mož lahko našel svetlobo svoje zemeljske družine in se vrnil nazaj v življenje.

Čez dva ali tri dni me je stara mama spet obiskala. Tokrat je rekla: "Želim,da z mano odletite v San Francisco obiskati mojega vnuka." Soglašala sem s potovanjem in čez nekaj dni sva bili na poti. Kratek let je mineval brez posebnosti, dokler se nenadoma, medtem ko smo še leteli, nisem začela daviti in dušiti. Stara mama me je pogledala, kot da se mi meša, vendar se je zavedala, da med letom delam z Davidom in njegovo energijo. Medtem ko sem energijsko delala z mladim moškim, sem začela čutiti, da se davim. Jasno sem dojela, da je David v resni težavi. Ko sem naprej delala z njim, se je njegovo stanje stabiliziralo in moj občutek davljenja je izginil tako hitro, kot je prišel.

Pohiteli sva v bolnico. Dokler nisva prispeli, nisem vedela, da David leži v bolnici Stanford University. Prav to bolnico in univerzo sem vedno izjemno visoko spoštovala. Nenadoma sem bila zelo nervozna in neuravnotežena. Kaj le počnem tukaj? Eno je bilo dovoliti ljudem, da me imenujejo zdravilka v mojem lastnem domu. Čisto druga stvar je bila delati kot zdravilka med zdravniki in osebjem take prestižne bolnice. Izjemno skromno sem se počutila, ko sem si sploh dovolila biti tu. Morala sem se posvetiti vzorcu svojega dihanja, da sem na stran potisnila pripombe mojega ega. Še enkrat mi je postalo jasno, da naj bi se Duh in jaz osredotočila na mene samo in na to, da bom naredila, kar sem prišla narest.

David je ležal v bolniški postelji, priklopljen na vsemogoče naprave. Odkrili sva, da so zdravniki pred tem iz njegovega grla odstranili cev in to prav takrat, ko sem sama doživljala davljenje. Očitno je bil postopek zelo boleč, saj so morali Davidova zapestja privezati na stranice postelje, da se ni poškodoval. To je pojasnilo moje bolečine v grlu med poletom. Tudi stara mama je zdaj razumela moje nenavadno davljenje. Nasmehnila se je in stisnila mojo roko. Še vedeli nisva, da so njegova privezana zapestja dobesedno rešila moje življenje.

Stara mama je vse poslala iz sobe. Ostala sem sama s tem mladim moškim, ki je bil priklopljen na več pripomočkov in naprav kot sem jih kadarkoli videla v življenju. Zdravniki so mu razredčili kri in mu dali zdravila, ki so ga spravila v komo, da mu možgani po operaciji ne bi zatekli. Vstopili so skozi sprednji del lobanje, da so vzeli ven kroglo in delčke kosti. Krogla je počivala v ozadju lobanje. Potem so lobanjo zložili skupaj in zašili skalp. Zdaj je bil v globoki komi. Ko sem gledala vse to, sem začutila ogromen naval ljubezni in hvaležnosti zaradi vsega, kar je zanj storilo čudovito medicinsko osebje.

Začela sem združevati svojo energijo z Davidovo, tako da sem ujela njegov vzorec dihanja. Kmalu se mi je odprlo močno dojemanje njegovih občutkov v temnem prostoru spanca. Ko sem začela usklajevati svojo energijo z njegovo, sem obenem začela usklajevati najin dih, dokler se moj in njegov nista združila. Na začetku nisem vedela, če se on tega zaveda. Zame je bilo pomembno, da se Davidu energijsko pridružim, kjerkoli je že bil. Morala sem iti tja, kjer se je tema njegove mirne kome začela ali končala. Z mojo voljnostjo, da ga najdem v prostoru kome, sem se lahko povezala z njim s pomočjo energije mojega v Duhu povezanega diha. V dihanju z njim sem lahko postala svetloba, ki je razsvetlila njegovo temo, saj sem bila tam po svoji zavestni izbiri. Ko sem naravnana na njegov dih dihala z njim, se je David začel sproščati in premaknil se je v bolj udobno stanje. Ko je zagledal mojo svetlobo, sem prevzela dihanje in začela voditi. Skupaj z Duhom sem ga začela voditi ven iz njegove kome in nazaj v njegovo zbujajočo se realnost. Na srečo je moje globoko zaupanje v Duha tako jasno, da mi ni bilo treba vedeti, kaj se bo zgodilo za tem.

Ravno takrat je v sobo stopil zdravnik. Želel je vedeti, kdo sem. Rekla sem: "Sem prijateljica stare mame in družina me je prosila, naj pridem sem. Samo energijo premikam. A je v redu, če sem tu? Samo diham z njim."

Zdravnik je rekel: "Po mojem že, škoditi ne more ničemur." In je odšel.

Veliko večino najinega skupnega časa je izpolnilo samo dihanje in dihanje. Kmalu je vse začelo postajati svetleje in svetleje. Dojela sem, da je David začel slediti svetlobi. To mi je dovolilo, da sem ga začela voditi ven iz teme. Ko mi je začel slediti ven iz teme in ko je odprl oči, pa je bil njegov zavesten um še vedno v prav tistem trenutku, ko je bil ustreljen. Posledica je zdaj bil njegov bes. Planil je naprej in me skušal napasti. Hotel je dobiti fanta, ki ga je ustrelil, jaz pa sem bila edina oseba skupaj z njim v sobi. Tako sem bila potopljena v energijo med nama, da se nisem ustrašila.

Na srečo je bil David še vedno privezan od takrat, ko so mu iz grla odstranili cevko. Prestrašen osemnajstleten mlad moški, ki se bori za svoje življenje je lahko prav strašen in ogrožajoč. David je naprej napadal vsiljivca. Govorila sem mu s pomirjajočim glasom, ki je med govorom postajal odpornejši in bolj stabilen. Postala sem trdna in močna, ko sem mu zagotavljala, da je njegov napadalec izginil, da je on zdaj varen in prav zdaj tukaj samo z mano. Čutila sem ga lahko, kako je prihajal bliže in bliže, ko se je pojavljal iz kome. Ves čas me je gledal naravnost v oči, se povezoval in bil v sedanjem trenutku.

Čutila sem in slišala, kako se je Davidov dih začel umirjati. Opazovala sem vse številčnice; števci in številke na različnih aparaturah so se začele spreminjati. Po določenem času, ko je zgledalo, da se je David še naprej stabiliziral in so se številke nehale spreminjati, sem mu izrekla dobrodošlico ob vrnitvi in še, da bo njegova družina vesela, ko ga bo videla. Rekla sem: "Na dolgem potovanju si bil in zdaj se vračaš iz kome nazaj v to realnost. Zdaj bi pa rada, da greš v prostor, ki ga običajno poznaš kot krepčilni spanec. To je drugače kot tvoja koma. Želim, da si spočiješ in želim da se zdaj restabiliziraš." Začela sem spreminjati vzorec dihanja tako, da mu bo pomagal zaspati.

Ko je tako dihal z mano in začel drseti stran, se je naenkrat ustrašil, da bo spet prišel v temo kome. Zagotovila sem mu: "Ne greva v komo, tisto je drugačna tema, samo ostani z mano." S pomočjo fokusa in ker sem ostala z njim, energijsko usklajena z njegovim dihom, je začel mehko dihati v naravnem vzorcu spanca. Zgotovila sem mu, da se bomo njegova stara mama, njegov oče in jaz kmalu vrnili, zdaj pa je rabil počitek.

Ko je David enkrat mirno spal, sem šla poiskat njegovo družino. V precejšnji tesnobi so bili in potrebovali so nekaj tolažbe in zagotovil. "Veste," sem rekla, "mislim, da bi kosilo vsem nam dobro delo." Tako smo njegov oče, prijatelji, stara mama in jaz vsi odšli. Navdušeni so bili, ker se je vrnil iz kome in končno so se lahko malo sprostili in jedli. Zdrsnili so celo v prijateljski klepet. Spet enkrat sta se lahko zableščali njihova svetloba in ljubezen. Vedela sem, da je to natanko to, kar so ta čas rabili oni in David. Zdravljenje se je dogajalo na tolikih ravneh.

Ko smo se vrnili s kosila, Davida ni bilo v sobi. Stabiliziral se je do mere, da so ga premestili v sobo za paciente, ki so rabili manj intenzivno nego. Srečni smo planili v njegovo novo sobo. Njegova stara mama je rekla: »Živjo, David. Prišla sem te pogledat."

David je odprl oči. Videti je bil jasno osredotočen. Pogledal je svojo staro mamo in rekel: "Živjo, mama!" Čudovito darilo je bilo. Kmalu se je pogovarjal z vsemi, razglasil je, da se kar dobro počuti. Prepričali smo ga, da je zanj pomembno, da ostane v bolnici in se še bolj okrepi. V tem ga je bilo varno zapustiti in odšli smo.

Ko ga je zdravnik naslednji dan prišel pogledat, je David rekel: "Toliko bolje se počutim, da bi zdaj rad vstal." Vstal je iz postelje, se postavil pred zdravnika in rekel: »Zares se dobro počutim. Kako kmalu lahko grem domov?" Iz bolnice so ga odpustili nekaj dni kasneje.

Ko je bil David odpuščen, je zdravnik rekel njegovi stari mami: "Nobenega upanja nisem imel. Ničesar ni bilo, kar bi lahko storil zanj. Za izboljšanje nimam nobene razlage, razen te, da ste priča čudežu."

David je zdaj vpisan na univerzo in načrtuje končati študij, ki ga je prekinil nasilnež z revolverjem.

Tako delava Duh in jaz. Spremljava ljudi skozi travme ali stran od starih šokov, katerih se oklepajo. Z njimi ostaneva, dokler se ne vrnejo v to realnost. Pomagava jim odpreti ranjeni prostor v njih. Podobno Davidu, nekateri pridejo k meni samo za trenutek v času, da jih lahko spremim ven iz teme, se jim pomagam zravnati in spet shoditi. Po tem nadaljujejo živeti svoje življenje brez podpore. Nekateri primeri terjajo večkratna srečanja. Vsak posameznik je tako veličastno ustvarjen, njegova integracija je enkratna. Jaz klientu samo kažem pot ali zgradim most nazaj v ta čas in prostor. Duh in jaz skupaj narediva neprimerno več, kot če bi verjela, da karkoli lahko naredim sama. Samo veličastnost Duha lahko zdravi.

* * *

prevedla Jasta Prava